Naš zadnji umik v temi je bil tih in hkrati zelo močan. Za nekaj dni se je zunanji svet umaknil v ozadje in odprl se je prostor za nekaj bolj subtilnega, bolj notranjega. Ko ni svetlobe, popustijo tudi običajne motnje. Čas se upočasni. Pozornost se naravno obrne navznoter. Udeleženci so vstopili v prostor, kjer ni …
Naš zadnji umik v temi je bil tih in hkrati zelo močan. Za nekaj dni se je zunanji svet umaknil v ozadje in odprl se je prostor za nekaj bolj subtilnega, bolj notranjega.
Ko ni svetlobe, popustijo tudi običajne motnje. Čas se upočasni. Pozornost se naravno obrne navznoter. Udeleženci so vstopili v prostor, kjer ni bilo treba ničesar dokazovati, razlagati ali dosegati. Bili so le prisotnost, dih in nežen tok notranjih procesov.
Najbolj naju je ganila preprostost te izkušnje. Brez vidnih dražljajev so se telesa globlje spočila. Čustva so se pojavila sama od sebe. Uvidi so prihajali brez napora. Nekateri so doživeli globok mir, drugi so srečali dele sebe, ki so tiho čakali, da bodo opaženi. Vsak proces je bil drugačen in vsak je bil spoštovan.
Skupina je prostor držala z mirno močjo. Tišina ni bila prazna. Bila je živa, podpirajoča in globoko človeška. Skupni obroki, nežno vodenje in enakomeren ritem dni so ustvarili občutek varnosti in zaupanja, v katerem se je lahko zgodilo resnično notranje delo.
Umiki v temi niso namenjeni intenzivnosti ali premikanju meja. Gre za poslušanje. Za to, da se živčni sistem umiri in da se jasnost pojavi sama, v svojem času. Ta umik naju je še enkrat spomnil, koliko modrosti se razkrije, ko nehamo iskati zunaj in začnemo poslušati znotraj.
Hvaležna sva vsem, ki so stopili v temo z odprtostjo in pogumom. V čast nama je bilo držati ta prostor in biti priča globini, iskrenosti in tihi preobrazbi, ki se je odvila.
Če čutiš klic po upočasnitvi, globokem počitku in srečanju s seboj brez motenj, te morda tudi tema že čaka.
